Želja in motivacija asistentov in prostovoljcev za brezpogojno pomoč in podporo v skupnost sprejetim osebam je neverjetna. Verjetno motivacijo najdemo v njih, v sprejetih osebah, saj nam delo z njimi daje moč in navdih za nadaljevanje. Od njihovega razmišljanja, delovanja ter njihovih posebnosti se lahko vsak dan kaj novega naučimo.
Tu ves čas ugotavljam, da se od njih naučim več, kot se oni naučijo od mene. Asistenti in prostovoljci sepogosto sprašujemo o korektnosti svojih dejanj in poskušamo temelje medsebojne komunikacije osnovati na spoštovanju in razumevanju drug drugega. Pomagati drugim pomeni imeti občutek za empatijo – s tem občutkom smo bližje doseganju skupnega dobrega.
Verjamem, da so človečnost, človekoljubnost in prijaznost lastnosti, s katerimi se rodi vsak človek. Človek sam po sebi ni hudoben. V zgodovini človeštva smo preživeli prav zaradi zavedanja, da moramo deliti – dati, da dobimo nekaj v zameno. To je vzajemno dejanje empatije in človečnosti. Moje prepričanje v ljudi mi ne dovoljuje, da bi se zanašala na Hobbesovo misel »Homo homini lupus est« ali »Človek je volk človeku.« Nasprotno, da bi ustvarili prijetnejšo in bolj solidarno družbo moramo najprej opustiti misel, da je človeštvo brezupno in da je človek na zadnjem mestu.
Avtorica zapisa Skrb za druge nam prinaša kolektivno prebujenje je prostovoljka Teodora iz S. Makedonije, ki je od februarja vključena v našo skupnost. Besedilo je prevedeno iz makedonščine in je bilo objavljeno v reviji Lice v lice, ki obravnava ranljive skupnine ljudi, socialno vljučenost, šport in kulturo. To revijo običajno prodajajo mladi iz socialno ogroženih družin ali osebe z motnjo v duševnem razvoju.