V ponedeljek, 26. junija, smo Lucija, Domen in Rok z asistentkama Matejo in Jerico začeli naš dolgo pričakovan poletni oddih. Vsak od nas je prinesel velik in težek kovček poln najrazličnejših oblačil za prihajajoče spremenljivo vreme z možnimi nevihtami. Prvi izziv počitnic je bil že to, kako najbolje uporabiti prostor majhnega prtljažnika našega novega kombija. Zahvaljujemo se našim staršem, ker so staknili glave skupaj in igrali tetris prtljage.
In končno je sledil odhod. Naša pot se je začela skozi ovinkaste ceste mimo Škofje Loke, Poljanske doline do Cerknega in naprej od Slapa ob Idrijci do Mosta na Soči, vse do prve postojanke, Tolmina. V Tolminu smo si privoščili prvo ledeno kavo oziroma sok. Po našem »coffee break-u« smo se odpravili naprej. Na parkirišču za Tolminska korita smo pustili naš avto in se presedli na mini bus, ki nas je odpeljal vse do vstopne točke. Prehodili smo veliko stopnic navzdol in navzgor, prečkali nekaj mostov, občudovali zeleno reko Tolminko. Ker je ena zagozdena skala v koritih poimenovana kot Medvedova glava, smo se urili v domišljiji in iskali živali v različnih kamnih na poti. Krožna pot nas je pripeljala nazaj k avtobusu, od koder smo prispeli nazaj do avta. Privoščili smo si pozno kosilo v isti gostilni, kjer smo bili že prej.
Pozno popoldan pa smo le končno prišli do našega prenočišča, turistične kmetije Jelinc v Soči. Razpakirali smo naše kovčke in se razgledali po naših sobah in apartmaju. Sedaj je bil čas za krajši počitek, po večerji pa smo si ogledali še okolico malih korit, ki jih je izdolbla reka Soča. Dogodivščine prvega dneva smo začeli vestno pisati v naše popotniške dnevnike.
Naslednji dan smo obiskali Botanični vrt Julijana v Trenti. Navduševali smo se nad škratkom Cojzkom, ki je stal kot varnostnik sredi vrta, a ni bil edini varnostnik v vrtu. Okolico vrtu varuje še električni pastir, ki brani čudovite gorske rastline pred lačno jelenjadjo.
Oblaki so nas že začeli malo opozarjati, da nam bo nebo poslalo kakšno kapljo. To pa nas niti ni ustavilo, da bi nadaljevali svoje popotovanje po Trenti. Odpeljali smo se proti koči pri izviru Soče, ki pa je bila žal v obnovi. Brez načrta se nam je kar naenkrat pred nosom pojavil napis »Kekčeva domačija«. Kekec je v naši skupnosti namreč prava filmska zvezda. Tako smo se odpravili na lep sprehod po makadamski poti ob pogledu na mogočni Jalovec. Prispeli smo na sijajno lokacijo Kekčeve domačije, kjer nam je upraviteljica ponudila pijačo s pogledom na čudovito naravo. Zoper smo vzeli svoje popotniške zvezke in začeli pisati, dokler nas prve kaplje dežja niso pregnale pod streho. Ker pa se je bližala daljša nevihta, smo začeli bežati do avta.
S torka na sredo se je vreme popravilo. Spet je bilo na nebu sonce. Odpeljali smo se do Kobarida in parkirali pri lokalni osnovni šoli. Povzpeli smo se na bližnji hrib, kjer stoji kostnica s cerkvijo Svetega Antona, v spomin vojakom, padlim na Soški fronti. Tam smo obiskali še prijaznega gospoda, ki vodi svoj zbirateljski muzej iz prve svetovne vojne. Vse te razstavljene predmete so izkopali po okoliških hribih. Seznanil nas je z opremo vojaka, nam pokazal stare pločevinke, konzerve, posode za shranjevanje hrane, pokazal zelo redko bolnišnično omarico za zdravila, različne granate, puške. Dan smo nadaljevali s hrano iz nahrbtnika, jedli sendviče s pogledom na kip Simona Gregorčiča ter za sladico spili še eno, res dobro ledeno kavo z domačim sladoledom.
Petek smo zopet izkoristili v Kobaridu. Obiskali smo sirarski muzej mlekarne Planika in se preiskusili v molži krave. Ogledali smo si krajši film, ki je prikazoval kmetije po Soških planinah. Največ časa pa smo potem preživeli pred samim fotoaparatom. Med pavzo na otroškem igrišču smo se odločali, kam gremo naprej – Vrsno ali slap Kozjak. Zmagala je hiša Simona Gregorčiča, o kateri smo se že cel teden malo po malo pogovarjali.
Teden je hitro minil in v soboto je bil spet čas za pakiranje in odhod proti domu. Domov smo prišli polni doživetij in zgodbic, ki nam bodo še nekaj časa ostale v spominu.
